Izobrazba
Na Akademiji za glasbo sem med letoma 1995 in 1999 študirala violončelo v razredu profesorja Cirila Škerjanca. Še danes ga vidim, kako s cigareti v roki sedi za mizo v pritlični učilnici številka dve v stavbi na Starem trgu. Njegov pedagoški ton nikoli ni bil ukazovalen, ampak je samo blago prigovarjal. Namesto – to se moraš naučiti na pamet – smo slišali, ko sem jaz študiral v Franciji, tam v učilnicah ni bilo notnih stojal. Čeprav je akademija trajala štiri leta in smo tam preživljali veliko časa, je za mojo glasbeno formacijo enako ali še bolj pomembno izobraževanje za Pedagoško diplomo Willems. Tudi to je trajalo štiri leta. Zaključila sem ga leta 2020, med mojimi Willems učitelji pa moram izpostaviti dve ženski, ki sta me spremenili kot glasbenico in kot človeka. Prva je Beatrice Chapuis Westphal, druga pa Ivana Dizdarević Djuričić.
Pedagoške izkušnje
Moje pedagoško delo me je peljalo po Sloveniji. Najprej v Kočevje. Moj dedek je bil doma iz Novih sel pri Kočevju, kjer so njegovi starši pred drugo svetovno vojno imeli trgovino in gostilno. Trgovina je neslavno propadla. V Kočevju dokler nisem začela delati v tamkajšnji glasbeni šoli, nisem bila nikoli. Bilo je leto 1999, ko se je tam začelo moje pedagoško delo. Nato se je moje službovanje leto kasneje preselilo v Kamnik, kjer sem se prvič redno zaposlila. Pod mojih okriljem je bilo kar šestnajst mladih čelistov. Takrat sem bila popolnoma neizkušena, kot mlada učiteljica sem bila prepuščena sama sebi in lastni iznajdljivosti. Učila sem se počasi, skozi napake, izkušnje, razmišljanja, seminarje in pogovore z drugimi učitelji. Po Kamniku sem še dve leti delala v Glasbeni šoli Logatec, dokler nisem leta 2011 začela poučevati v Glasbeni šoli Arsem, ki sem jo sama ustanovila.
