Nataša Cetinski, ravnateljica Glasbene šole Arsem
V četrtek, 18. junija 2026, sta se v Salonu klavirjev Benton v Mengšu na zaključnem koncertu predstavili naši dolgoletni učenki Neža Vogrinc in Katarina Julija Pipan. S koncertom sta sklenili pomembno obdobje svojega glasbenega izobraževanja in se ob koncu šolskega leta 2025/26 poslovili od Glasbene šole Arsem.
Za obema so številna leta učenja, vadenja, nastopov, tekmovanj, preizkušenj in glasbenega odraščanja. V tem času sta razvijali svoje znanje, vztrajnost in samostojnost, predvsem pa je vsaka na svoj način oblikovala globok in oseben odnos do glasbe.
Nežina glasbena pot
Neža je svojo glasbeno pot začela že pri štirih letih, najprej pri učiteljici Cvetki Bevc, nato pa je kar deset let obiskovala pouk klavirja v razredu Vesne Verbnjak.
Nežini starši so jo v glasbeno šolo vpisali, ker jo je že obiskoval njen starejši brat Anže. Želeli so si tudi kakšno urico zase, medtem ko bi bila oba otroka pri pouku glasbe. Anže je violino igral deset let in nato svojo glasbenoizobraževalno pot sklenil, Nežo pa je klavir povsem prevzel.
Pred približno tremi leti smo se z Nežinim očetom Romanom srečali v slaščičarni Maximarket in prvič odprli pogovor o možnosti, da bi Neža opravljala sprejemni preizkus na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana. Sledila so tri leta intenzivnega dela, polna vadenja, tekmovanj in ur pri Vesni.
Na tej poti so se vrstili uspehi, prišli pa so tudi trenutki, ko smo padli v jamo in se začeli spraševati, kako se bomo iz nje sploh izkopali. Prav zato je Nežin dosežek še toliko dragocenejši.
Za njim niso le nadarjenost, znanje in neštete ure vadenja, temveč tudi vztrajnost, pogum ter pripravljenost nadaljevati takrat, ko se pojavijo dvomi.
Nežina starša sta bila v vseh letih priprav tudi neutrudna voznika. Nežo sta vedno pripeljala na nastope, priprave in tekmovanja, kamorkoli smo se že odpravili. O njuni predanosti ni bilo nikoli nobenega dvoma – vedno smo se lahko zanesli na njuno prijetno, zanesljivo in nevsiljivo prisotnost.
Iskreno čestitamo Neži in njeni učiteljici Vesni Verbnjak, njenim staršem pa se zahvaljujemo za trdno in neomajno podporo, predvsem v trenutkih, ko te grizejo dvomi in je najtežje vztrajati.
Neži želimo veliko uspeha, radovednosti in veselja ob nadaljnjem glasbenem izobraževanju.
Glasbena pot Katarine Julije
Katarina Julija je k nam prišla leta 2013. Sprva se je vključila v ljubiteljski program Glasba za vsakogar.
Kot ravnateljica sem nekoč nadomeščala njeno učiteljico klavirja. Celo uro sva neumorno vadili skladbo Happy Birthday, ki jo je želela zaigrati na praznovanju rojstnega dne.
Že takrat, čeprav je bila stara šele osem ali devet let, je bila izredno sistematična in zagnana. Najprej sva vadili posebej levo in posebej desno roko, nato obe skupaj. Skladbo sva razdelili na posamezne dele, jih natančno vadili in jih nazadnje povezali v celoto.
Ko je Katarina Julija prišla v razred Vesne Verbnjak, se je njeno zanimanje za klavirsko literaturo še bolj razmahnilo. Poslušala je različne skladbe, iskala note in učiteljici sama predlagala, kaj bi rada igrala, kaj jo zanima in kaj jo veseli.
Posebej se spominjam velikega premika, ko se je odločila, da bo zaigrala Sonato v mesečini Ludwiga van Beethovna. Ob njenem nastopu sem spoznala, da Katarina ni več majhna deklica, temveč odrašča v zrelo glasbenico.
Na tej poti je vztrajala, zato smo lahko na nastopih Glasbene šole Arsem v njeni izvedbi slišali številna tehtna in zahtevna dela iz zakladnice klavirske glasbe.
Katarina Julija pa je poleg klavirja dolga leta gojila še eno veliko ljubezen – konje. Vsak dan je obiskovala gimnazijo, poskrbela za konje in ob vsem tem še vadila klavir. Vsi smo se spraševali, ali ima njen dan morda več kot 24 ur.
Po končani gimnaziji je Katarina začela študirati muzikologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Ob glasbi jo zelo zanima tudi gledališče, zato ji želimo veliko uspeha pri študiju in na vseh poteh, ki jo bodo vodile v gledališki svet.
Zaključek neke glasbene poti – in začetek nove
Zaključni koncert je bil več kot le nastop. Bil je priložnost za pogled nazaj na vse prehojene korake ter čas za spomine in hkrati za slovo.
Po glasbenem delu je sledilo prijetno druženje, kjer je počasi do nas prihajalo spoznanje, da je nečesa za vedno konec.
