Samo Ačko se je vpisal v Glasbeno šolo Arsem septembra 2015. Želel je igrati klavir. Ker inštrumenta nima doma, smo se dogovorili, da bo dopoldne vadil v šoli. Jasno je bilo, da je Samo resen in discipliniran, saj je prihajal vadit vsak teden dvakrat ob točno določeni uri. Vadil je vedno na istem klavirju v isti sobi. Kot da se ob tem klavirju najbolje počuti. Zato me je zanimalo, kdo je, kaj počne, kako razmišlja. Spletno iskanje je razkrilo, da je naš učenec oblikovalec, ki prihaja iz Nove Gorice …
Aprila 2016 se je Samo odpravil na potovanje. Pa ne kakršnokoli. Odločil se je, da bo prehodil pot Continental Divide v Združenih državah Amerike.
V Novi Gorici sem bil aktiven v dijaškem klubu, kjer smo izdajali revijo Divjak. Bil sem njen urednik, tako sem nadzoroval vse faze nastajanja. Najprej smo zbrali tekste za objavo, tekste so prispevali tudi drugi člani uredništva, nato je bilo potrebno članke urediti, časopisu dati obliko in ga natisniti. To sem delal sam. Seznanil sem se z oblikovanjem, ko sem hodil k oblikovalcu, ki me je učil. Ko sem dobil osnove, sem začel delati sam, ugotovil sem, da me to delo veseli.
Torej si že takrat vedel, da boš študiral oblikovanje?
Ne, najprej sem želel biti novinar, zato sem izbral Fakulteto za družbene vede, kjer sem se vpisal na politologijo. Vpisal sem se leta 2001. To je bil svet po 11. septembru in tisto leto je bilo vsebinsko na FDV-ju prav zaradi tega dejstva zelo zoprno. Ker sem vmes delal manjše oblikovalske projekte za različne naročnike, in mi je bilo to delo všeč, FDV pa me je čedalje bolj odbijal, sem sklenil, da bom poskusil opraviti sprejemne izpite na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Tisto leto sem ravno zamudil vpis in sem bil prisiljem eno leto pavzirati. Vmes sem hodil na tečaje in delal.
V prvem letniku akademije si torej že imel določene izkušnje?
Ja, to je bila velika razlika med nekaj posamezniki, ki smo prišli iz posla, in ostalimi. Znal sem že uporabljati orodja, neke stvari so mi postale prej jasne. Zdi se mi, da je bil naš letnik v splošnem dober, med nami je bila zanimiva dinamika.
Če prevrtimo čas naprej, tekom študija me je začela zelo zanimati tipografija, torej črkovno oblikovanje. To je zelo specifično področje. Moja najbolj standardna izkušnja je, da ljudje sploh ne pomislijo, da je črke nekdo narisal in spravil v font. To niti ni tako preprosto, kot se sliši. Črke sem začel risati iz mladostniške arogance, saj sem verjel, da bom naredil lepše črke od tistih, ki so na voljo v računalniku.
Skozi študij in kasnejše delo sem spoznal, da me najbolj zanima oblikovanje vsega, kar ljudem olajšuje življenje. Skratka, nikoli si nisem želel oblikovati naslovnice knjig, mene zanima oblikovanje, ki je bolj načrtovalsko in manj umetnostno.
Kako torej črkovne vrste ljudem olajšajo življenje?
Črkovne vrste predvsem s tem, da so čitljive in berljive. Ampak v mislih sem imel bolj nekaj drugega: oblikovanje publikacij, informacijska grafika, razne usmerjevalne sisteme. Moj sanjski projekt, ki ga še nisem delal, bi bil denimo oblikovanje spletne banke. Vse spletne banke so za moj okus nepregledne in uporabnikom predstavljajo oviro. Ko nastajajo, so to ogromni projekti z velikimi finančnimi vložki in ne morem verjeti, da so rezultati tako slabi. Dostikrat je problem v tem, da na prvem mestu ni izkušnja uporabnika. Na začetku ni premisleka, kaj uporabnik potrebuje, pač pa se ukvarjajo s tem, da rešujejo problem ponudnika neke storitve. Če povem poenostavljeno. Ponudnik reče, moje storitve so naslednje in vse morajo biti vidne v nekem seznamu. Uporabnik po drugi strani ne pride tja, da bi prebral, katere storitve ponuja banka, ampak si želi opraviti točno določene storitve, na primer plačati položnico. Želim povedati, da so banke sistemi, ki v veliki meri niso v stiku s svojimi uporabniki. To so veliki, nepregledni sistemi, ki se ukvarjajo predvsem z notranjimi regulacijami in podobno.
Če se vrnem k mojim sanjskim projetom, vsi so veliki in komplicirani.
Tvoje črkovne vrste zdaj uporablja Dnevnik?
Ja, na akademiji sem začel oblikovati črke, pri tem sem dobro napredoval in za diplomsko nalogo mi je mentor Ranko Novak predlagal, da bi naredil črke za Dnevnik. To se mi je zdela super ideja, saj je to ogromna družina črkovnih vrst, gre za 80 fontov.
80, to se sliši ogromno?
En tipičen font, ki ga uporabljaš v wordu ni en font, ampak so štirje. Navaden, krepko, ležeče, krepko in ležeče. Za Dnevnik sem delal tudi različico za naslove, različico za tekst, različico za tečajnice, vsaka od teh ima določene formalne specifike glede na uporabo v časopisu.
S tem sem se ukvarjal leto in pol, nato pa je Dnevnik izkazal zanimanje za nakup licence.
Kaj se je zgodilo, ko si diplomiral?
Že med študijem sem hodil v Ugando, k organizaciji Edrisa, ki jo vodi Slovenec Miha Logar. Tam mi je bilo zelo všeč, zato sem se takoj po diplomi tja preselil. Želel sem ostati dlje časa, izšlo pa se je za eno leto in tri mesece. Končal sem črke za Dnevnik, potem mi je pisal takratni odgovorni urednik in mi ponudil službo likovnega urednika. Moj odgovor je bil: »Ne hvala, tu v Ugandi sem čisto vesel in srečen.« Nato sem spoznal svojo punco, ki je takrat še študirala in je morala biti v Sloveniji. Poklical sem Mirana Lesjaka, ki je zdaj odgovorni urednik, takrat pa je bil namestnik, dogovorili smo se in vrnil sem se v Slovenijo ter začel delo na Dnevniku.
Uganda se sliši kot zelo zanimiva izkušnja, kakšno je bilo življenje tam?
Uganda je krasna država, klimatsko je perfektna, saj je vse leto poletje. Nikoli ni tako vroče kot naše poletje, niti tako hladno kot pri nas pozimi, mogoče je kdaj malo jesensko. Ljudje so prijazni, topli, turizma ni tako veliko kot v Keniji. Malo spominja na Slovenijo, saj je dokaj zelena.
Je to edina podobnost?
V Ugandi ne moreš živeti z našo mentaliteto. V mnogih pogledih so precej pred nami, v veliko pogledih pa za nami. Potem po moraš izbrati, kaj je pomembnejše. Vprašanje vrednostnega sistema družbe je, kaj razumeš kot pozitivno in kaj kot negativno. Zdi se mi, da oni živijo povsem brez stresa, veliko bolj je prisoten občutek skupnosti, so topli, odprti. Lahko pristopiš h komurkoli na ulici in pomagal ti bo z nasmeškom na obrazu, z zanimanjem se bo pogovarjal s tabo. Mislim, da sem se počutil zelo domače, saj sem imel spomin, da je bilo v osemdesetih letih, ko sem odraščal v Novi Gorici, podobno.
Kaj si počel v Ugandi?
Gradil sem mladinski center. S kolegom oblikovalcem Andražem Tarmanom sva projekt načrtovala, jaz sem vodil dela in finance. Najemal sem lokalne delavce in se pri tem soočal čisto z vsemi stereotipi, ki veljajo za Ugandčane. Včasih je zgledalo kot v črnogorskem vicu, obrneš se in človek že sloni na lopati. Na delo so zamujali. Ko je bil dež, jih sploh ni bilo. Ko si vprašal, zakaj jih ni bilo, so pojasnili, da je deževalo. Plačilo za tisti dan pa so vseeno želeli. To me je spravljajo ob pamet in lahko bi osivel, ampak sem se zavedal, da je to pogled Evropejca, iz družbe, ki je v celoti storilnostno naravnana. To se pozna na vseh nivojih družbe, mi smo mnogo bolje organizirani, nismo pa srečni.
Misliš, da je to povezano s klimo, da se je ta način življenja razvil pri narodih, ki nimajo zime?
Mi načrtujemo, oni pa ne. Zdaj generaliziram, tudi tam obstjajajo ljudje, ki so super načrtovalci. Moram reči, da sem v Ugandi spoznal najpametnejše ljudi v svojem življenju.
Večina ljudi pa v Ugandi ni sposobna načrtovati en dan vnaprej. Tam je toplo, ne razmišljaš denimo o hrani. Vedno nekaj raste, če ni zraslo na tvoji njivi, imaš ogromno družino. Nekje je gotovo nekaj zraslo in sorodniki te nahranijo. Pri nas pa imamo zime in moramo načrtovati, kdaj posadimo, da bo zraslo, potem moramo to shraniti. To je osnovni nivo, nato pa smo na temelju načrtovanja zgradili celotno civilizacijo.
Kakšna je politična situacija v Ugandi?
Že 30 let je mir, imajo istega predsednika. Ta predsednik se stara in ni jasno, kaj bo po njegovi smrti. To je dokaj urejena država v primerjavi s sosednjimi državami.
Se zdaj še vračaš v Ugando?
Vračam se vsaki dve leti za nekaj časa. Tam se počutim doma, kupim letalsko karto, stopim z letališča in točno vem, kam grem, kje je kaj.
Vrniva s k tvoji vrnitvi iz Ugande in prihodu na Dnevnik?
Prišel sem na Dnevnik in začel s projektom oblikovne prenove. Bil sem likovni urednik.
Kaj pravzaprav počne likovni urednik?
To je človek, ki skrbi za celostno podobo, likovno opremo celotnega časopisa, ilustracije, fotografije, grafiko. To delo v Sloveniji ni zelo razvito. V Sloveniji je bil profesor Ranko Novak dolgoletni likovni urednik Dela. Zjutraj je obiskoval uredniške seje, zvečer pa je opravil korekture in skrbel za izgled časopisa. Sam sem na Dnevniku začel podobno, nato pa sem samoiniciativno, ker me je zanimalo, na Dnevniku visel cel dan. Začel sem se ukvarjati tudi z razvojnimi projekti, predvsem na področju spleta. V lanskem letu je moja motivacija malo popustila, stvari so se spremenile.
To je bil čas, ko si se spomnil tudi na druge stvari, ki te veselijo?
Ja, iskal sem stvari, ki jih rad počnem, pa jim do sedaj nisem mogel namenjati dovolj časa. Ena teh stvari je glasba. V glasbeno šolo sem hodil kot otrok, imel sem kup idej, kaj bi igral, vendar so mi različni razlogi to onemogočili. Na koncu sem pristal pri flavti. Želel sem igrati tudi klavir, a je bil predrag. Torej sem moral izbrati nekaj drugega. Enkrat so prišli k pouku teorije klarinetisti, to se mi je zdelo super in sem izbral klarinet. Tako sem začel z blok flavto, ki je bil nekakšen uvod v klarinet. V tistem letu je bil pred mano pri pouku učenec v prvem razredu klarineta. Vsako uro sem poslušal kako škripa in piska, slišalo se je grozno. Tako je v meni dozorela odočitev, da to ni zame. Isti profesor je učil še prečno flavto in saksofon. Ne vem, zakaj nisem izbral saksofona, odločil sem se prečno flavto in to ni bila nobena ljubezen. Po nekaj letih sem s flavto zaključil.
Klavir je bil torej neizpolnjena želja iz otroštva?
Ne samo to, manjkalo mi je predvsem razumevanja glasbe. Po flavti sem ves čas nekaj igral, saj me sam zvok zelo zanima. Ni nujno, da znam inštrument igrati, ampak me bolj zanima lep zvok, ki ga lahko spraviš iz inštrumenta. Ko sem na faksu hodil na ekskurzije in različne razstave, sem končal v trgovini z glasbili, kjer sem se navduševal nad eksotičnimi inštrumenti, kot so na primer tibetanske posode. Vse to sem preizkušal in igral. Še sedaj imam doma veliko inštrumentov, ki jih ne igram, ampak ma fascinira njihov zvok.
Si torej bolj vizualen ali auditiven tip?
Če bi moral izbirati, bi rekel, da imam več občutka za zvok kot za vizualno, čeprav se to sliši paradoksalno, saj se ukvarjam z vizualnim.
Kakšna je razlika med igranjem na inštrument in oblikovanjem?
Pri oblikovanju imaš rok. Do takrat lahko svoje delo popravljaš, ga še enkrat začneš, počneš različne stvari. Viden je končni izdelek, proces ni vsem na očeh. Igranje inštrumenta pa je interpretacija, v trenutku, ko stisneš tipko, je to to. Če je tipka napačna, je to napaka. Ne gre za to, da boš vadil, vadil, vadil in ko boš znal, boš to večkrat posnel, nato izbral najboljši posnetek in ga predstavil. Tako bi upravljal z glasbo na oblikovalski način. Pri glasbi pa greš na nastop, takrat igraš in to je to.
Ta način mi ni všeč, saj sem človek, ki si rad vzame čas, ima mir. Zato do sedaj nisem želel nastopati na šolskih nastopih. To bi bil stres, v glasbeno šolo pa sem prišel, da bi se sprostil. Stres je po mojem mnenju vedno zaviralec. Razumem nastope za tiste, ki želijo nastopati. Jaz pa želim biti sam z inštrumentom, nimam potrebe in želje tega deliti s kom drugim.
