Piše: Nataša Cetinski
Sonja Oblak Burnik že enajst let obiskuje individualni pouk violončela na Glasbeni šoli Arsem. Njena zgodba kaže, da za učenje violončela nikoli ni prepozno – glasba namreč zdravi, povezuje in navdihuje.
Spoznala sem jo, ko sem bila noseča z drugim sinom, ki bo letos dopolnil dvanajst let. Na začetku svoje pedagoške poti sem poučevala le otroke; z odraslimi sem začela delati šele ob ustanovitvi Glasbene šole Arsem. Ob delu z njimi sem spoznala, da gre za pedagoško drugačen proces, ki pa ni nič manj zanimiv in pester. Predvsem pa lahko odrasli učenci in učitelji skozi odnos, ki ga vzpostavimo, postanemo več kot le to. Vsak teden se srečujemo na urah, ki poleg glasbe pogosto postanejo tudi prostor medsebojne terapije. Vlogi klienta in terapevta se izmenjujeta, nista jasno določeni.
Življenje odraslih poteka po drugačnih zakonitostih kot življenje odraščajočih. Skupaj doživljamo rojstva otrok, poroke, diplome, bolezni, rojstva vnukov, upokojitve ter vsa druga veselja in preizkušnje, ki nas spremljajo. Skozi vse to se povezujemo.
Srečna sem, ker imam takšne učence in odnose, ki so se z njimi spletli, pa čeprav moram ob petkih vstati zgodaj in igrati že ob osmih zjutraj. Jaz namreč – v nasprotju s Sonjo – nisem jutranji tip.
Prvi stik z violončelom in glasbeno šolo Arsem
»Zelo dobro se spomnim,« pravi Sonja, ko jo vprašam, ali se spomni, kako je našla Glasbeno šolo Arsem. »Jeseni leta 2013 me je prešinila ideja, da bi se učila igrati violončelo. Vedno se mi je zdelo izjemno lep inštrument – po videzu, še bolj pa po tonu.«
Ob iskanju glasbene šole za odrasle je našla Arsem in mi pisala medtem ko sem bila na zimskih počitnicah. »Odgovorila si mi, da me z veseljem sprejmeš, ko se vrneš, in da sama poučuješ violončelo – kakšno naključje!« se nasmehne Sonja.
Prvi obisk šole je bil odločilen: »Vse me je navdušilo, prav okužilo z vzdušjem, ki ga imajo samo glasbene šole. Živ žav otrok in odraslih, iz vsakega prostora se je slišala glasba – v meni pa se je zbudil praspomin iz otroštva. Kot otrok sem namreč obiskovala glasbeno šolo v Radovljici, ki domuje v prostorni in zračni radovljiški graščini, polni zanimivih labirintov in sobic. A ni tako domača in topla, kot je uršulinsko podstrešje, dom Glasbene šole Arsem.«
Zakaj je Glasbena šola Arsem posebna?
Glasbena šola Arsem ni le prostor, kjer učimo igranje inštrumentov – je skupnost, kjer glasba povezuje različne generacije. Pri delu nas vodi želja po osebnem pristopu, saj si želimo najboljše za vsakega učenca, in povezovanju, zaradi česar dajemo velik poudarek skupinskemu muziciranju. Naš pedagoški pristop temelji na principih Willems pedagogike.
Od flavte do violončela
V otroštvu je Sonja igrala kljunasto flavto, a pravi, da to ni bil njen prvi izbor: »Kar zgodila se je! Kar jemljem kot srečo, saj sem imela odličnega učitelja. Kljub temu je v meni tlela želja po učenju še kakšnega inštrumenta. Ko sem jo v odrasli dobi spet začutila, se je najprej pojavilo violončelo – zaradi vseh adutov, ki jih ima.«
Glasba je Sonjina ljubezen
Sonja že enajst let vztraja pri igranju violončela. »Glasba je moja ljubezen. Rada se učim, hkrati pa učenje glasbila vklaplja poseben del možganov, ki pri mojem poklicu arhitektke velikokrat spi. Violončelo je moj odklop od mentalnega smoga in me umirja,« pove z nasmehom. A ob vsem tem poudari, da ne bi bilo enako brez odnosa z ljudmi, ki jih je spoznala v šoli: »Odnosi v Arsemu so topli, prijazni in lahkotni. To je tisto, kar naredi razliko.«
Glasba kot terapija
Na vprašanje, kako pomemben je odnos z učiteljem, Sonja odgovori brez oklevanja: »Zelo. Mogoče še najbolj. Če se midve ne bi tako ujeli, verjetno ne bi tako dolgo vztrajala. Tako pa so najine ure tudi terapevtske – verjamem, da za obe.«
Svoje razmišljanje nadaljuje: »Dober učitelj modro vodi učenca, razume njegove omejitve in spretnosti – teh včasih vidi celo več, kot učenec sam -, je zanesljiv in se mu učenec lahko pusti voditi. Dobro presoja zahtevnost skladb za učenčevo stopnjo znanja in sposobnosti ter uči brez pritiska, na učenca prenaša svojo ljubezen do glasbe in učenja samega. Tehniko zna predstaviti kot lahkotno in zmore zdravo vztrajati. Takšna učiteljica si tudi ti, zato je učenje violončela zame veliko veselje in izjemno darilo. S teboj je še preigravanje lestvic veselje, uglaševanje pa posebne vrste sinhronizacija.«
Zakaj ostaja zvesta violončelu?
V enajstih letih se je v Sonjinem življenju marsikaj spremenilo, a violončelo je ostalo stalnica. »Izhaja namreč iz moje ljubezni do glasbe, iz ukaželjnosti in želje po kakovostnih in konstruktivnih odnosih. Tu vsa ta področja negujem in prav zato me proces učenja, vaje in obiskovanje ur izpolnjujejo, razveseljujejo in hkrati umirjajo,« pravi.
Vsak petek zjutraj
Sonja ima ure violončela ob petkih ob osmih zjutraj, kar je za glasbenike zelo zgodnja ura. O sebi pravi: »Sem jutranji tip. Tudi moj notranji ustroj je bolj nastavljen za igranje in učenje zjutraj kot pa popoldne, ko sta moja energija in fokus že razpršena na (pre)več stvari. Hvaležna sem za možnost, da glasbeno šolo obiskujem ob petkih zjutraj, saj je to zame prekrasen uvod v konec tedna.«
Sonjin glasbeni izbor
Sonja rada posluša raznoliko glasbo.
»Ko delam, me sprošča tole.«
»V avtu pa me že dolgo spremlja ta skladba.«
Sonjina zgodba dokazuje, da glasba ni le spretnost – je način, kako se umiriti, ponovno najti fokus in izraziti sebe. Mnogi odrasli učenci v Glasbeni šoli Arsem pravijo, da jim igranje inštrumenta pomaga zmanjšati stres in ohranjati ustvarjalnost.
